Dan, ko mi nič ne gre po načrtu se tudi moj mobitel odloči, da se bo na vsakem koraku skril. Danes sem ga iskala že ve kot petkrat in verjetno ga bom še kar nekajkrat. Saj vem, da ni mobitel kriv, ker ga sama zalagam na najbolj nepredvidena mesta, ampak vseeno je malce boljši občutek, ko lahko krivdo preložim na nekoga drugega.
Komaj sem se odpravila iz hiše s precejšnjo zamudo, pa mi še ni bilo usojeno, da grem. Seveda nisem našla mobitela v torbici in sem morala nazaj. Obtičal je pa na omarici v veži. Vsaj takoj sem ga našla, da ne zamudim še več, kot sem že. Usedla sem se v avtomobil in se končno odpeljala od doma. Niti se še nisem odpeljala s parkirišča, že je zvonil mobitel, ker me je klicala prijateljica, s katero sem dogovorjena na jutranji kavi pred službo.
Ker bi morala biti že zdavnaj tam, me je klicala, da preveri, ali sem slučajno pozabila. Izvedela sem, da je tudi ona zamudila, ker je zaspala, tako, da me v resnici še ni čakala. Do kavarne imam pa natanko pet minut in sem se na srečo lahko umirila. Hitra vožnja nikoli ni pametna, ampak ko takole zamujam, me enostavno zagrabi, da hitreje vozim. Se pa lahko vsaj pohvalim, da me še nikoli ni dobil radar.
Ko sem prišla tja, me je kava že čakala, saj vedno naročim isto in je prijateljica naročila še zame. Če sem že zamujala, kot da sem bila na drugem planetu, se mi je vsaj malce olajšalo to, da ne potrebujem raztresena še čakati na kavo.…
